Upravljanje tveganj v bankah

Prevzemanje tveganj je v bankah sestavni del njihovega vsakodnevnega poslovanja, ki je že po svoji naravi zelo tvegano. Glavna dejavnost bank je namreč prevzemanje različnih tveganj, njihovo preoblikovanje ter vgrajevanje v različne bančne produkte in druge finančne storitve. Po drugi strani pa banke prevzemajo tudi številna tveganja, ki se jim preprosto ne morejo izogniti. Bančna tveganja so v primerjavi s tveganji v drugih panogah veliko bolj medsebojno prepletena in soodvisna. Nekatera tveganja pa so zelo specifična. Zato je za dolgoročni obstoj bank nujno preudarno upravljanje tveganj.

Banke upravljajo svoja tveganja v skladu z Zakonom o bančništvu, predpisi Banke Slovenije, evropskimi bančnimi predpisi in smernicami Evropskega bančnega organa (EBA). Poleg tega morajo banke slediti še dobrim bančnim praksam. Zato je upravljanje tveganj v bankah precej bolj standardizirano kot pri drugih gospodarskih subjektih.

Banke morajo pravočasno prepoznati različne vrste tveganj in ovrednotiti njihov vpliv na poslovanje. S tem ko banka prepozna in analizira dejavnike tveganj, pripravi temelje za njihovo ustrezno obvladovanje. Praktično upravljanje tveganj pa poteka v bankah po različnih metodah, ki so specifične za vsako posamezno tveganje. Odvisne pa so tudi od velikosti banke ter obsega in kompleksnosti njenega poslovanja. Načrt upravljanja tveganj mora vključevati pravila in ukrepe za sprejemanje, zmanjševanje, razpršitev, prenos in tudi izogibanja tveganjem.

Aktivno upravljanje tveganj

Upravljanje tveganj spada v bankah med najpomembnejše cilje bank in je tudi eden izmed glavnih ukrepov za doseganje večje učinkovitosti in konkurenčnosti banke. Zato je za uspešno poslovanje bank in njihovo konkurenčno prednost aktivno upravljanje tveganj izjemno pomembno. Preveliko tveganje pomeni potencialno izgubo, zato je upravljanje tveganj ključna funkcija, ki zagotavlja konkurenčno prednost in dolgoročno uspešnost banke. Izjemno pomembno je, da banke znajo prepoznati dejavnike tveganja in tudi oceniti težo njihovega vpliva na lastno poslovanje. Zavezane morajo biti tudi k razvoju primerne kulture v odnosu do tveganj.

Banke se vedno bolj intenzivno ukvarjajo z upravljanjem tveganj. Svoje dejavnosti vse bolj usmerjajo v prepoznavanje in ocenjevanje tveganj ter izdelavo primernih strategij za njihovo optimalno upravljanje. Poudarek je na preglednosti finančnega poslovanja pa tudi preglednosti strategij zavarovanja. V letnih poročilih vedno bolj podrobno razkrivajo delovanje notranjih kontrol, analizo strateških predpostavk poslovanja ter druge podrobnosti glede upravljanja tveganj. Posebej pomembna sta opis profila tveganosti in analiza porabe kapitala.

Banka mora imeti in tudi uresničevati učinkovite in celostne strategije prevzemanja in upravljanja tveganj, ki upoštevajo poslovno strategijo banke ter dolgoročne interese banke, vključno z zaščito interesov nezavarovanih upnikov. Strategije tveganj opredeljujejo cilje in splošen pristop banke k prevzemanju in upravljanju tveganj banke, vključno z opredelitvijo nagnjenosti k tveganjem.

Kultura prevzemanja tveganj in upravljanje tveganj

Banke morajo biti pozorne na svojo kulturo prevzemanja in upravljanja tveganj. Zaradi neprestanega spreminja finančnega okolja, razvoja novih tehnologij, globalizacije, vse večje konkurence na finančnih trgih, sprememb obnašanja konkurentov in strank ter vedno strožjih regulativnih zahtev, se spreminjajo tudi način in uporabljeni instrumenti za upravljanje tveganj. Pojavljajo se nova, še ne poznana tveganja, ki jih je potrebno najprej prepoznati, izmeriti ter v nadaljevanju tudi zavarovati. Hiter razvoj novih bančnih instrumentov je dodaten razlog za vse večje in obsežnejše tveganje bank.

Kultura upravljanja tveganj je uresničena raven standardov in vrednot banke na področju zavedanja o tveganjih banke pri članih upravljalnega organa in drugih zaposlenih, ki se prek njihovega delovanja ter odnosa do tveganj banke in predlogov funkcij notranjih kontrol odraža v njihovih odločitvah glede prevzemanja in upravljanja tveganj na ravni dnevnih dejavnosti banke ter vpliva na uresničevanje sprejete nagnjenosti k tveganjem.

S tem ko banka prepozna dejavnike tveganja, lahko tudi zavestno in aktivno upravlja s tveganji, pravočasno ukrepa in se pred njimi tudi zavaruje. Običajno je okvir za upravljanje tveganj v bankah opredeljen glede na načrtovani poslovni model in profil tveganosti. Odgovorno upravljanje tveganj in delujoč sistem kontrol pa sta v glavnem osredotočena na zgodnje odkrivanje in tudi kasnejše upravljanje tveganj. Orodja za upravljanje tveganj morajo omogočati učinkovit nadzor nad profilom tveganosti, strategije za upravljanje tveganj pa morajo vključevati številne operativne načine za optimizacijo tveganj. Strategije in politike prevzemanja tveganj se morajo redno posodabljati. Upoštevati morajo spremenjene razmere v finančnem okolju in poslovanju banke ter tudi na novo pridobljena znanja in izkušnje na področju upravljanja tveganj.

Profil tveganosti

Profil tveganosti je ocena skupne izpostavljenosti tveganjem, katerim banka je ali bi jim lahko bila izpostavljena pri svojem poslovanju v določenem trenutku, vključno z upoštevanjem medsebojnih vzročnosti in koncentracij tveganj (v nadaljevanju tveganja banke). Ta ocena lahko upošteva izpostavljenost tveganjem pred ali po uporabi ukrepov za obvladovanje tveganj.

Poleg preudarnega profila tveganosti morajo banke ob prevzemanju tveganj upoštevati tudi porabo kapitala in vpliv na dobičkonosnost poslovanja. Načrtovanje prevzemanja tveganj mora biti vključeno tudi v celotni proces finančnega načrtovanja. Opredelitev profila tveganosti je za banke izjemno pomembno, saj postavlja temelje za natančno spremljanje in tudi učinkovito upravljanje tveganj. Banke morajo posebno pozornost namenjati preveliki izpostavljenosti tveganjem ter preseganju postavljenih limitov.

Stresno testiranje

Banke morajo imeti zaradi sistemskega tveganja vzpostavljene tudi okvire stresnega testiranja, pa tudi druge sisteme zgodnjega obveščanja. Okvir stresnega testiranja mora vključevati pomembnejše vrste tveganj in več različnih stresnih scenarijev, ki vplivajo na kapitalsko ustreznost, dobičkonosnost in likvidnost banke.

Stresni test (obremenitveni test, stres test, test izjemnih, a verjetnih situacij) pomeni uporabo različnih, kvantitativnih in kvalitativnih tehnik testiranja občutljivosti banke na izredne, vendar verjetne dogodke, ki jih na podlagi različnih kombinacij sprememb v dejavnikih tveganja (stresnih scenarijev) določi banka.

Testiranje izjemnih situacij naj predstavlja pomemben del obvladovanja tveganj, saj opozarja na nepričakovane negativne rezultate, ki lahko izhajajo iz širokega nabora tveganj ter nakazuje finančne vire, ki bi bili potrebni za absorpcijo izgub, če bi prišlo do večjih šokov na finančnih trgih.

Pripravljenost za prevzemanje tveganj

Pripravljenost za prevzemanje tveganj (‘Risk appetite’) predstavlja strateško izjavo, ki opredeljuje najvišjo raven tveganja, ki jo je banka pripravljena prevzeti na podlagi svoje sposobnosti za upravljanje tveganj. Pri tem mora seveda upoštevati postavljene strateške cilje.

Sposobnost za prevzemanje tveganj je največja skupna raven tveganj, ki jo banka še lahko prevzame, ob upoštevanju svojega razpoložljivega kapitala, likvidnosti, ukrepov obvladovanja in kontroliranja tveganj, rezultatov stresnih testov in drugih omejitev za prevzemanje tveganj.

Pripravljenost za prevzemanje tveganj je natančneje opredeljena z izjavami , ki opredeljujejo ključna načela, pristope in metode za upravljanje tveganj, kvantitativni kazalniki pa zagotavljajo nadzor in upravljanje tveganj z vidika kapitala, likvidnosti in dobičkonosnosti, glede na zastavljene strategije in prevzeta tveganja. Pripravljenost za prevzemanje tveganj odraža kulturo, načela, cilje in ukrepe, povezane z upravljanjem tveganj.

Nagnjenost k prevzemanju tveganj (tudi apetit po tveganjih, sprejemljivo tveganje, toleranca do tveganj) je vnaprej dogovorjena skupna raven tveganj, vključno z ravnmi posameznih vrst tveganj, ki jih je banka še pripravljena prevzeti za namen uresničevanja svojih poslovnih ciljev, strategij, politik in načrtov, ob upoštevanju sposobnosti za prevzemanje tveganj, strategij in politik prevzemanja in upravljanja tveganj, ter politik kapitala, likvidnosti in prejemkov banke.

Proces upravljanja tveganj

Proces upravljanja prevzetih tveganj mora zagotoviti uresničevanje naslednjih možnih ukrepov za upravljanje tveganj:

1. prenos ali razpršitev tveganj (npr. z zavarovanjem) ali izognitvijo tveganjem (npr. z opustitvijo produkta ali poslovnega področja),
2. omejevanje tveganj (npr. z limiti tveganj),
3. začasno sprejemanje oziroma prevzemanje tveganj, ki presegajo sprejete limite tveganj, ker njihovo zmanjšanje v ustreznem obdobju ni mogoče in
4. sprejemanje oziroma prevzemanje tveganj, katerih ni mogoče zmanjšati na raven sprejetih limitov tveganj oziroma jih ni mogoče ustrezno zavarovati.

Limiti tveganj

Limiti tveganj so sprejete kvantitativne omejitve in ukrepi, na podlagi katerih banka obvladuje prevzemanje tveganj in njihove koncentracije po produktih, naložbah, poslovnih področjih, osebah v skupini ali drugih merilih upravljanja tveganj. Banki omogočajo alokacijo tveganj po poslovnih področjih in vrstah tveganja. Banka jih določi ob upoštevanju svoje nagnjenosti k tveganjem, različnih stresnih scenarijev in drugih meril. Limiti so torej preprost in učinkovit prijem za upravljanje tveganj.

Glavne vrste tveganj

Glavne vrste tveganj, s katerimi se soočajo banke, so kreditno, tržno, operativno in likvidnostno tveganje. Kreditno tveganje predstavlja najpomembnejše tveganje v bančnem poslovanju (zato mu pogovorno pogosto rečemo tudi "osnovno bančno tveganje"), ki mu običajno sledi tržno ali operativno tveganje. V zadnjem času (predvsem po uveljavitvi Basla III) pa banke posvečajo veliko pozornost tudi merjenju in upravljanju likvidnostnega tveganja. Poleg teh bomo v nadaljevanju obravnavali še kapitalsko tveganje, tveganje ugleda in strateško tveganje.

Kreditno tveganje

Banke upravljajo kreditno tveganje na številne načine. Poleg razpršenega in kakovostnega kreditnega portfelj se večina bank poslužuje osebnih in stvarnih zavarovanj.

Pred odobritvijo vsakega kredita mora banka oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevanja obveznosti do banke in tudi kakovost zavarovanja kredita. Poleg tega mora banka tudi ves čas trajanja kredita spremljati poslovanje kreditojemalca in kvaliteto zavarovanja.

Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube, ki je posledica dolžnikove nezmožnosti, da zaradi katerega koli razloga ne izpolni svoje finančne ali pogodbene obveznosti v celoti.

Seveda vključuje kreditno tveganje tudi podkategorije tveganj, kot so recimo deželno tveganje, tveganje koncentracije, kreditno tveganje v listinjenju in podobno. Za pravilno upravljanje tveganj celotnega portfelja pa morajo banke razlikovati tudi med:

• kreditnim tveganjem bančnega portfelja - do njega pride zaradi različnih vrst neplačil kreditojemalcev in
• kreditnim tveganjem trgovalnega portfelja - kreditno tveganje izdajateljev vrednostnih papirjev se neprestano spreminja, kar vpliva na cene vrednostnih papirjev.

Cilj upravljanja kreditnega tveganja je ohranjanje visoke kakovosti in razpršenosti kreditnega portfelja ter oblikovanje oslabitev in rezervacij za pokrivanje izgub. Da bi lahko dosegla ta cilj usmerja banka naložbe predvsem k manj tveganim komitentom in panogam, svoje terjatve pa zavaruje s primernimi oblikami zavarovanja ter intenzivno izterjuje zapadle terjatve.

Izpostavljenost banke kreditnemu tveganju in upravljanje tveganj

Izpostavljenost banke kreditnemu tveganju je odvisna od štirih parametrov kreditnega tveganja:

• izpostavljenosti ob neplačilu (Exposure at default - EAD),
• verjetnosti neplačila (Probability of default - PD),
• izgube ob neplačilu (Loss given default- LGD), ki je odvisna od zavarovanja terjatev in postopkov izterjave ter
• preostale dospelosti (Maturity -M).

Za zavarovanje kreditnega tveganja sprejema banka različne oblike stvarnih (zavarovanje s poslovnimi in stanovanjskimi nepremičninam, premičninami, zavarovanje z zastavo finančnega premoženja ali kapitalksga deleža, ...) in osebnih kreditnih zavarovanj (solidarna poroštva posameznikov, garancije bank, jamstva države, ...). Pogosto je tudi zavarovanje naložb s kombinacijo različnih oblik zavarovanja.

Tržno tveganje

Poenostavljeno lahko tržno tveganje opredelimo kot tveganje izgube v bilančnih in zunajbilančnih pozicijah, ki izhaja iz neugodnih gibanj cen na trgu.

Tržno tveganje je tveganje izgube, ki izhaja iz potencialnih neugodnih sprememb v vrednosti sredstev in obveznosti družbe, ki izhajajo iz sprememb v tržnih spremenljivkah, kot so obrestne mere, devizni tečaji, cene lastniških vrednostnih papirjev in cene surovin.

Glede na tržne spremenljivke (vire tveganja) ločimo šest glavnih vrst tržnega tveganja:

• valutno tveganje – tveganje nastanka izgube zaradi sprememb tečajev tujih valut,
• obrestno tveganje -tveganje, ki ga nosijo obrestni instrumenti zaradi spremenljivosti obrestnih mer,
• tveganje cen delnic – tveganje nastanka izgube zaradi spremembe tečajev lastniških vrednostnih papirjev,
• tveganje cen surovin – tveganje nastanka izgub zaradi sprememb cen blaga (na katerega se nanašajo izvedeni finančni instrumenti, ki jih imamo v portfelju),
• tveganje spremembe kreditnega razmika (Credit spread risk) - tveganje, ki nastane zaradi sprememb v tržnem zaznavanju cene kreditnega tveganja kreditno občutljivih instrumentov in
• tveganje volatilnosti (Volatility risk) - tveganje spremembe cene portfelja zaradi sprememb v volatilnosti dejavnikov tveganja.

Pristope za merjenje tržnega tveganja lahko v splošnem razdelimo na enostavne in napredne. Enostavni pristopi ne upoštevajo medsebojne povezanosti med tveganji, temveč ocenjujejo mogoče izgube zgolj z vidika posameznega dejavnika tveganja. Napredni pristopi pa upoštevajo tudi medsebojne povezave in vplive dejavnikov tveganja. Upravljanje tveganj na podlogi slednjih je seveda mnogo bolj učinkovito.

Likvidnostno tveganje

Likvidnost banke je sposobnost vzdržati zmanjšanje vlog vlagateljev, poravnavati dospele obveznosti in povečevati finančna sredstva, če je to potrebno. Profil likvidnostnega tveganja banke mora biti skladen z naravo, obsegom in zapletenostjo dejavnosti, ki jo opravlja banka.

Likvidnostno tveganje je tveganje nastanka izgube, ko banka ni sposobna poravnati vseh dospelih obveznosti oziroma ko je banka zaradi nezmožnosti zagotavljanja zadostnih sredstev za poravnavo obveznosti ob dospelosti prisiljena zagotavljati potrebna sredstva s pomembno višjimi stroški od običajnih.

Likvidnostno tveganje je rezultat transformacijske vloge bank, ki zbrane vloge s krajšo ročnostjo nalaga v dolgoročnejše naložbe. Pri upravljanju likvidnostnega tveganja morajo biti banke pozorne predvsem na velikost in kakovost likvidnostne rezerve, ki mora zadoščati za pokrivanje razlike med neugodnimi pričakovani odlivi in premajhnimi pričakovanimi prilivi.

Tržno likvidnostno tveganje in likvidnostno tveganje financiranja

Likvidnostno tveganje se pojavlja tako na strani sredstev (imenovano tudi tržno ali produktno likvidnostno tveganje) kot tudi na strani virov sredstev (likvidnostno tveganje financiranja);

• tržno likvidnostno tveganje (Market liquidity risk) je tveganje, da banka ne bo mogla v kratkem času brez pomembnega vpliva na tržno ceno odprodati svojih sredstev (finančnih instrumentov), bodisi zaradi nezadostne likvidnosti na posameznih finančnih trgih ali zaradi splošnih tržnih neravnovesij,
• tveganje zagotavljanja virov likvidnosti (Funding liquidity risk) pa je tveganje, da banka ne bo sposobna poravnati vseh dospelih obveznosti oziroma je zaradi nezmožnosti zagotavljanja zadostnih sredstev za poravnavo obveznosti ob dospelosti prisiljena pridobivati vire likvidnosti s pomembno višjimi stroški od povprečnih tržnih cen.

Banka je likvidna, kadar lahko v razumnem času in po razumni ceni pridobi potrebne vire sredstev (bodisi s prodajo sredstev bodisi s povečanjem obveznosti). Cena likvidnosti je tako funkcija splošnih tržnih pogojev in zaznavanja tveganosti banke, kot jo ocenjuje trg.

Likvidnostni količniki in upravljanje tveganj

Na seminarju Likvidnostno tveganje bosta podrobneje predstavljena dva likvidnostna količnika, ki ju morajo banke budno spremljati:

• količnik likvidnostnega kritja (Liquidity Coverage Requirement – LCR), ki zahteva, da morajo imeti banke toliko visoko kvalitetnih likvidnih sredstev, da prenesejo razliko med pričakovanimi odlivi in prilivi v obdobju 30-dnevnega stresa in
• količnik neto stabilnih virov financiranja (Net Stable Funding Requirement – NSFR), ki kaže dolgoročno strukturno razmerje likvidnosti in spodbuja banke k uporabi stabilnejših, dolgoročnih virov financiranja. Ta kazalnik želi odvrniti banke od čezmernega zanašanja na kratkoročne medbančne depozite in zato zmanjšuje dolgoročno tveganje financiranja.

Načrtovanje ustrezne likvidnosti banke je ključnega pomena, saj ima lahko likvidnostni primanjkljaj resne posledice za ugled banke in lahko hitro vpliva na cene njenih delnic. Včasih lahko likvidnostni primanjkljaj pripelje tudi do izrednega stanja, ko želijo vlagatelji hitro dvigniti svoje prihranke. Šolski primer slabega upravljanja likvidnostnega tveganja, ki je rezultiral v navalu na banke je Northern Rock. Več o tem si lahko preberete v The Northern Rock bank run.

Operativno tveganje

Operativno tveganje je kombinacija številnih nezdružljivih tveganj. Šolski primeri stečajev bank so običajno sestavljeni iz tržnega ali kreditnega tveganja, ki se zaradi pomanjkljivih notranjih (in zunanjih) kontrol spremenijo v katastrofalno tveganje. Gotovo se spominjate primera Barings bank.

Operativno tveganje je tveganje izgube zaradi neprimernega ali neuspešnega izvajanja notranjih procesov, ravnanja ljudi ali delovanja sistemov ali zaradi zunanjih dogodkov.

Zgoraj navedena opredelitev operativnega tveganja vključuje pravno tveganje in tveganje informacijske tehnologije, izključuje pa tveganje izgube ugleda in strateško tveganje.

Banka mora zaradi učinkovitega ugotavljanja in ocenjevanja operativnega tveganja zbirati podatke o škodnih dogodkih. Pri razvijanju učinkovitega upravljanja operativnega tveganja pa je ključnega pomena ustrezna baza podatkov o izgubah, ki so bile posledica operativnega tveganja.

Kapitalsko tveganje

Ustrezna višina kapitala predstavlja banki varnostno rezervo za različne vrste tveganj, ki jim je izpostavljena pri poslovanju. Zato mora banka vedno razpolagati z zadostnim kapitalom, ki je odvisen od obsega in vrste storitev, ki jih banka opravlja. Kapital banke mora za potrebe pokrivanja nepričakovanih izgub vedno dosegati najmanj znesek, ki je enak vsoti kapitalskih zahtev za kreditno, tržna in operativno tveganje.

Kapitalsko tveganje se nanaša na neustrezno sestavo kapitala glede na obseg in način poslovanja ali na težave, s katerimi se sooča banka pri pridobivanju svežega kapitala, še posebno ob potrebi po hitrem povečanju kapitala ali ob neugodnih pogojih.

Ugotavljanje kapitalskega tveganja temelji na ugotavljanju sestavin kapitala, kapitalskih zahtev in količnikov kapitalske ustreznosti v daljšem časovnem obdobju. Z njihovim rednim merjenjem zagotavlja banka usklajenost z zakonodajo, z interno določenimi limiti in ciljnimi vrednostmi ter skladnost z ostalimi prevzetimi tveganji.

Kapitalska ustreznost in upravljanje tveganj

Evropska bančna kapitalska zakonodaja (CRD IV), ki temelji na smernicah Basel III, predpisuje izpolnjevanje treh količnikov kapitalske ustreznosti, ki izražajo različno kakovost kapitala:

1. količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala (razmerje med navadnim (CET1) kapitalom in tehtano izpostavljenostjo tveganjem (RWA)) mora znašati vsaj 4,5 %
2. količnik temeljnega kapitala (razmerje med temeljnim kapitalom in RWA) mora znašati vsaj 6 %
3. količnik skupnega kapitala (razmerje med celotnim kapitalom in RWA) mora znašati vsaj 8 %.

Proces spremljanja ustreznosti notranjega kapitala - ICAAP je eden izmed glavnih orodij upravljanja kapitalskega tveganja, ki ga imajo na voljo banke. Sistem za merjenje izpostavljenosti kapitalskemu tveganju pa vključuje merjenje kapitala, kapitalskih zahtev in kapitalske ustreznosti.

Tveganje ugleda

Podoba banke vpliva na vzpostavljanje novih poslovnih odnosov in storitev ter na vzdrževanje že obstoječih. To tveganje lahko privede banko v pravne spore, v finančno izgubo, težave z likvidnostjo in povzroči zmanjšanje števila komitentov. Da bi bil ugled banke, ki ga dojema zainteresirana javnost, kar najbolj primeren za doseganje poslovnih ciljev banke, je upravljanje z ugledom strateška naloga banke kot celote in ne le njenega posameznega dela.

Tveganje ugleda je tveganje nastanka izgube zaradi negativne podobe, ki jo imajo o banki njeni komitenti, poslovni partnerji, lastniki in investitorji ali nadzorniki.

Največja pozornost mora biti namenjena delu s komitenti ter stikom z nadzornimi institucijami, potencialnimi institucijami in ostalimi javnostmi. Kazalniki ugotavljanja tveganja ugleda se spremljajo po posameznih zainteresiranih javnostih (lastniki, zaposleni, nadzorne institucije, komitenti, poslovni partnerji, splošna javnost idr.). Ti kazalniki so lahko različni, na primer ocene Banke Slovenije, mnenje revizorja, poslovno-finančni rezultati, rezultati anket, spremljanje pojavljanja v medijih, interna klima. Tveganje ugleda je nemerljivo tveganje, zato se ti kazalniki ocenjujejo predvsem kvalitativno, izkustveno, glede na časovno vrsto, v različnih intervalih ali ob pojavu.

Strateško tveganje

Strateško tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi nepravilnih poslovnih odločitev banke, neustreznega izvajanja sprejetih odločitev ter premajhne odzivnosti banke na spremembe poslovnega okolja.

Ugotavljanje strateškega tveganja temelji predvsem na ugotavljanju opredelitve lastne vizije, jasnosti in konservativnosti strategije, pravilnosti strateških usmeritev in podprtosti strategije s potrebnim kapitalom ter kadrovskimi in tehnološkimi zmožnostmi. Tudi strateško tveganje je nemerljivo tveganje.

Upravljanje tveganj v praksi

Učinkovito upravljanje tveganj in kapitala mora biti ključnega pomena za vsako banko, da bi lahko ohranjala dolgoročno dobičkonosnost poslovanja. Pravočasno odkrivanje in analiziranje ter hitro ukrepanje v primeru velikih tveganj vodi k dobremu in kvalitetnemu upravljanju z raznovrstnimi tveganji, ki jim je banka izpostavljena. Upravljanje tveganj mora biti eden od najpomembnejših glavnih ukrepov za doseganje večje učinkovitosti, aktivno iskanje primernih metod in instrumentov zavarovanja pa med najpomembnejšimi cilji banke.

Poglejte si vse naše seminarje o finančnih tveganjih in se nam pridružite na katerem od njih. Ob pomoči primerov dobrega in tudi slabega upravljanja tveganj, vprašanj in diskusij boste dodali manjkajoče drobce v obsežno znanje, ki je potrebno za natančno in uspešno upravljanje tveganj.

Povezave na upravljanje tveganj in sorodne članke

• Finančna tveganja, ki jih morate dobro poznati in obvladovati
• Finančna tveganja - Aktualni finančni seminarji
• Izobraževanje - Upravljanje tveganj
• Tržno tveganje - kaj je, kako ga meriti in kako zavarovati
• Tržno tveganje - Aktualni finančni seminarji
• Merjenje tržnega tveganja - zakaj je potrebno in kako poteka v praksi
• Likvidnostno tveganje
• Upravljanje likvidnostnega tveganja - kako poteka v praksi
• Likvidnostno tveganje - Aktualni finančni seminarji
• Zavarovanje pred obrestnim tveganjem
• Zavarovanje pred valutnim tveganjem
• Kaj so izvedeni finančni instrumenti?
• Izvedeni finančni instrumenti - vrste, definicije in uporaba
• Upravljanje tveganj v bankah
• Upravljanje tveganj v podjetjih
• Finančna pismenost - 5 korakov do vašega uspeha
• Finančna pismenost - znanje za uspeh
• Stanovanjski krediti po 0 % naznanjajo nov trend v bančništvu
• Osnove financ za vas in vaše sodelavce
• Finančni trgi – kaj so, kako delujejo in glavne vrste trgov
• Obveznice – kaj so, kdo so izdajatelji in kdo vlagatelji v obveznice?
• Obveznice, vlaganje v obveznice in zavarovanje portfeljev
• Delnice – kaj so in zakaj jih potrebujemo?
• Finančni instrumenti – kaj so in katere so glavne vrste instrumentov
• Kriptovalute, Facebook in njegova Libra ter kriptomanija
• Izobraževanje in finančni nasveti

Druge uporabne povezave

• O nas - Omega Finance
• Jernej Doles
• Prijava za svetovanje
• Finančne delavnice
• Interno izobraževanje
• Seminarji po naročilu
• Seminarji za podjetja
• Najem finančnega direktorja
• Finančni nasveti
• Finančno izobraževanje
• Prihajajoči finančni seminarji